Sliši se čarobno. Tako daleč. Hladno. Neznano. Morda divje… Nekaj od tega bo gotovo držalo. Da je daleč, ne morem zanikati. Po dobrih petindvajsetih urah poleta in prestopanja po raznih letališčih, me pričaka neznana pokrajina, o kateri sem doslej upala le sanjati, dokaj tople zmerne temperature, predvsem pa domačnost ljudi....

Domačini se večkrat pošalijo rekoč, da je prav vse na Aljaski veliko. Vse, razen števila prebivalstva. Na površini 1 477 262 km², ki zajema petino Amerike, ali pa ozemlje Anglije, Francije, Italije in Španije skupaj, živi le dobrih 600 000 prebivalcev, od tega skoraj polovica v največjem mestu, Anchorageu. Večina pokrajine je ujeta v neskončen prostran svet tajge in tundre ter v mogočne ledenike. In kaj žene človeka v svet te neskončne divjine?
Prvotne prebivalce je zanimal lov na kite, tjulenje, kasneje so se ljudje poizkusili v lovu na srečo, po grapah in potokih so iskali zlato, kasneje pa še črno zlato, nafto. Danes je Aljaska vse bolj kot prej omenjeno oaza divjine v puščavi poseljenega sveta. In prav to, divjina nas vleče tako daleč na 'konec sveta', proč od poseljenih in visokih nebotičnikov... Ravno v teh prostranstvih se človek najbolj zave sebe in svoje majhnosti napram naravi. Tako majhni smo, pa vendarle imamo tako nespoštljiv odnos do narave... In narava je tukaj še posebej izrazita. V dobrih treh mesecih potepanja po teh prostranstvih mi je uspelo odkriti delček raznolikosti, ki jo v sebi skriva Aljaska, ob tem pa spoznati še neznane globine samega sebe.

To je svet številnih fjordov in mogočnih ledenikov. Z vetrom plujem na valovih med številnimi tisočerimi otočki. Na njih nikjer sledu človeškega bitja. Le številne kolonije ptic. Smaragdna voda neprestano valovi in buta ob čeri, na katerih se leno pretegujejo morski levi. Z ladjo tekmujejo kiti, orke... Zagotovo so nas začutili že mnogo prej, preden smo jih mi uspeli zaznati, pa vendarle so nam zaupali in dovolili, da jih lahko občudujemo. Plujemo proti ogromnim nemim ledenim gmotam. Naslednji hip se pred nami razprostre vse njegovo veličanstvo in hlad modrine, ledenika. Predramijo nas grmenju podobni zvoki, hip za tem uzremo, kako se odkruši velikanska ledena gmota in štrbunkne v ledeno hladno vodo... Na posameznih ledenih ploščah brezbrižno počivajo tjulenji, grmenje in veličastno trenje ledu jih prav nič ne vznemirja, prav nasprotno, vse skupaj se zdi se kot glasba njihovega sveta.

To je svet prekrasnih hribov in dolin. Noga, nikoli utrujena in nikoli sita novih korakov, bo tukaj našla svoje zadoščenje. Oko se nenehno čudi novim igram svetlobe in srce radostno vzklika ob podobi, ki je veličastna. Poti so neskončne kot vesolje. Prebijam se med grmički borovnic, brusnic, po mehki odeji mahu se sprehajam pod milim nebom, večkrat zabredem do kolen v vodo, ko prečkam potoke, rečice... Pri tem pa opazujem, kako se nedaleč proč napaja čreda karibujev, kako se snežna jerebica v svoji letni opravi skriva med travjem ob potoku, počakam in pogledat me pride svizec ali še bolj radovedna arktična talna veverica... In seveda previdno oprezam za medvedi ter iz varne razdalje opazujem, kako slastno jim teknejo borovnice...

Je svet mogočnih gora, vijugajočih in raznobarvnih rek ter tisočerih jezer, izgubljenih v prostranstvih tajgastih gozdov. Na kopilotskem sedežu v majhnem jeklenem ptiču letimo proti najvišjemu vrhu severne Amerike, Mt. McKinleyu ali nekoč imenovanem Denali. S svojimi 6193 metri te pogled na 'ta velikega', (kar pomeni Denali v jeziku Atabaskan Indijancev) nedvomno očara. Pristanek na ledeniku tik pod njegovim vrhom, je nepozaben. Prav tako pa vožnja sama preko pokrajine, kjer lahko občuduješ izjemno umetnico mater Naravo. Zdi se, kot da se trenutek dotakne večnosti....

In je svet tundre, neskončne ravnine. Navidez tako pusta pokrajina skriva bogastvo tisočerih rož in zanimivih rastlin, ki zacvetijo v polnem sijaju le za nekaj tednov že tako kratkega poletja. Èez njena prostranstva se selijo črede karibujev, in horde muškatnega goveda, pozimi pa obale arktičnega morja naselijo polarni medvedi.

Je svet pravljice, ki se odvija, ko zemljo prekrije črna noč, in ko ti pot kažejo le zvezde in luna. Takrat se po nebu sprehodi paleta barv od nežne do intenzivne zelene, rdeče, vijoličaste... Polarni sij, ki se vije kot valujoča zavesa, vmes utripajo zvezde... Mraz je zunaj, zebe te, a komu mar... Slišiš nežen šepet, melodijo... A so vse skupaj le sanje? Saj niti ni pomembno, če je res ali ne, glavno je, da je lepo...

Je svet valovanja plime in oseke. Je orkester, kjer igrajo valovi, veter, ptice in kjer školjke nemo prisluhnejo glasbi oceana. Nedaleč proč od obale je visoko suho drevo ujeto v šopek bujno zelenih jelk. Z najvišje veje opreza beloglavi orel. Kdaj pa kdaj se požene visoko v zrak za krokarjem, ali pa vse do morske gladine za lososom. Postaneš za hip, čas se ustavi... Prisluhneš dihanju morja, opazuješ, kako se kapljice dežja mehkobno stikajo z vodno gladino, in pustiš, da nežna meglica, ki vztrajno objema zeleno jelkinih gozdov, ovije v svojo mistično čarovnijo še tebe...

In je svet bujnih zelenih gozdov. Tukaj ni meje med življenjem in smrtjo. Kjer je drevo odmrlo, je iz njega zraslo novo življenje, novo drevo, še bogatejše, še bolj zeleno, še bolj živo... in staro se ovija v vse debelejši nežen plašček iz zelenega mahu. Vonj življenja je močan, in prisoten prav na vsakem koraku.

In ravno to nas vleče v divjino. Da začutimo življenje, da spoznamo sebe in svet, na katerem smemo občudovati ljubezen in darilo narave. Aljaska s svojo divjino objema vse to in še več. Je inspiracija in meditacija. Je pot do narave, do sebe in do soljudi..