Diham v brezčasnost,

ko smeh naju ujame med tekom po gozdovih zelenih,

in se deve vilinske radostijo od milosti sreče,

ki me preveva.

 

Diham v brezčasnost,

ko tvoje se lice v poltemi dotakne mojega bita...

O ta dih v brezčasnost...

družno ga izstreliva, kakor puščico iz loka,

in meriva naravnost v tarčo blaženosti...

 

Spev božanskega odzvanja skozi zvezdnato noč

ko tulim kot volkulja v magično noč

skozi večnost svetega trenutka brezčasnosti...

Angel ti divji, moj dragi, ne boj se,

to niso črne peruti...

So krila božanske lepote!

 

A ne veš, da angelom rastejo ne črne, le bele peruti?

Na plahutanju kril teh belih peruti poletim

v globine brezčasne, med rajske valove...

prebujat svetove neznane, ki tlijo v meni...

Oh, Angel ti divji...

 

Oči mi rosijo solze,

ko tvoj pogled, tvoja beseda mi boža srce.

To niso le kaplje življenja...

So oceani radosti sreče, srži bolečine, lepote najvišje...

V tulmune svetlobe se združijo vse..

 

Poezija, ki veje iz tebe,

dotika se srčike duše.

Mehkobno nežen je glas tvoje duše,

krhek, a čuten njen dotik.

 

Ujeta v pajčevino božanskega diha brezčasnosti

omamlja me tvoja milina...

Potapljam se v Duši

in sprejemam bisere kot školjka...

 

Kje si ti, Veter dragi, ki mi pomagaš leteti,

ko kakor slavec hrepenim po ljubezni...?

 

Kdo si, da iz mene izvabljaš misli najgloblje,

stihe najvišje lepote... v dihu v brezčasnost..

Kdo sem tu jaz?

Mar angel postajam tudi jaz?

 

Diham v brezčasnost, ti Angel moj dragi,

ko skupaj orjeva polja nezorane lepote...