Ko akordi noči izzvenijo v tišino,

se v rožnatem jutru pri -19

usujejo kristalčki ledu s posušenega rmanovega cveta.

Izgorel  je v plamenih barvite jeseni

in sedaj v milosti prihajajoče zime zori do pomladi.

 

V spokojnosti tistega jutra kličem spomin.

Kot pretežek sneg z vej se usuje ploha spominov

in zalesketajo se v sončevem etru.

 

Pišem zahvalo v srcu

in jo podelim med drobne snežinke v letu.

 

Po poti mavričnega sija skozi sanje gozdov

si utiram ne vedno lahko razumljive poti,

še manj ravne in očitne.

Hodim med kamni, se vzpenjam med vrhove,

stegujem k zvezdam

in spet znova pristanem na dnu, na začetku....

 

V teh samotnih, a nikakor ne osamljenih poteh,

pripenjam si krila.

Srečujem Velike in Male.Srečne, nesrečne.

Dotiki vseh duš pa prepletajo niti med tukaj in zdaj,

v razpelu  lastne bolečine, grenkobe solza

in biserov radostne sreče.   

 

V deviškost prvega snega na tisti že davno pozabljeni jasi

si korak vije svoj gaz,

Skoraj greh je stopiti v popolno neskončnost belega sveta.

A vendar, kot vrbove veje v vetru,

igrivo, tudi nagajino, še bolj pa minljivo,

se pod škripajočimi koraki poigravajo misli.

Vzvalovijo kot polje zrele pšenice

kot veter, ki na valovih nosi krila peruti,

dokler ubrano ne izzvenijo v spev duše.

 

S hvaležnostjo prepara zimsko dlako v gozdu moj krik.

Vam, bukve najdražje, in v brlogih speči medvedi,

izročam hrepenenje srca...

S poezijo mehkobe,s katero me božate vsako pomlad,

se dotikate mojega bita, mi hranite srce in duha.

Ve, ki  slišite zven mojih spominov,

zahvale in pesnitve,

vse blagoslove, molitve.

Vse begajoče...

hrepeneče...

iskajoče...

ponižne...

drzne... leteče ptice sanj...

Vedoč, da nekje, nekdaj....

bo avrora zapela v srcu tisti akord.  

Tam daleč na obzorju mojega dojemanja,

kjer  se čuti prasketanje snega,

svetloba  v srcu odpleše svoj ples

tišino prelomi dotik druge snežinke,

tretje in vsake naslednje.

 

Med polom sija neba in deviškostjo bele zemlje,

se mi izza prostora in časa, skozi utripanje kril belih labodov,

V dušo prikrade spoznanje-

globina le tega ne mine -

spozanje, da nosimo v sebi nebesa,

nebesa, ki rastejo v čistosti src.

Podkrepljeno z odpevom od tam,

zatuli v nov dan, sosedov  ovčar.

Skozi peklenski mraz se v njem obudi

prednika volka spomin iz davnin .

 

Poklonim se nebu in zemlji.

Vsem vidnim, nevidnim.

Otipljivim, minljivim,

ki z mano rajžajo v samotnih nočeh in svetlobi razuma .

Tukaj in zdaj.

S hvaležnostjo.

 

Poklon.

 

(Velike Lipljene, 21.12.2009)