Skozi kapljice dežja objema tvoj glas....

poljubljaš v zelenem

 

Sveže, mehkobno, čuteče...

poljubljaš brez dotika...

 

Hrepeneče odpiram

vrata globinam svojega srca...

ko me objemaš s cvetovi v belem...

 

Učim se leteti...

kot ptič, ki prvič se skuša pognati iz gnezda...

v svetlobo, ki osvobaja...

 

Podaj mi svojo angelsko perut,

objemi me v avro zdravilno...

na krilih mavričnega sija poletiva...

skupaj...

 

Dotik belega v zelenem

dotik duše, ki boža...

boža tiste najgloblje strasti...

čistost božanskega...

ki vibrira iz diha... tvojega...

 

                                               Ljubljana, 11.5.2010