Molim k tebi, moj Bog, pošlji že kaplje mokrotne!
Naj morje čiste ljubezni preplavi ta svet,

da končno zaplavam na valu zlite enosti dvojih src,
ki imata svoj glas.
Brez senc.
Brez odtenkov črnih oblakov.
Predano. Na krilih belih peruti.

Drobtine, ki me hranijo ta hip,

mi že naslednji izstradajo dušo.

Ne zmorem več. 

Nočem več.

Hočem cel hleb.

In še polje pšenice.
 

Kako naj pogasim ta ogenj nesrečni?!
Ožiga močno. Premočno.
V luči prepovedane norosti njegovi jeziki sikajo predaleč, previsoko, pregloboko...

Kot se zapelje utrinek na nebu,
svetloba v izviru srca vdihne življenje  zubljem žarečim.
Ki z vetrom mrmrajo, tulijo v luno speve dehteče,

se sprehajajo po kraljevih sobanah
in ponikajo v vročici žarečega sonca.

V objemu pokošene trave sva štela utrinke na nebu...
Predajala sanje 

ob žabjih molitvah v magičnost črne noči...
Med kapljami rose čakala rojstvo svetlobe...
Zvok čela in vetra šepet je kronal srce,
ko za debelimi zidovi taborske cerkve poljubil si nežno...
Med tem pa niti duše so tkale vzorec esence -
brez oblik,

nevidno razpet med najgloblje plasti bivanja

ljubeče prisotnosti.

Le kje si dež, da pogasiš žejo tega hrepenečega, neizpolnjenega vodnjaka srca,
da ustaviš pot teh jezikov plamtečih strasti
ki kot v tulmun se stekajo vanj iskre dotikov.
 

A veter odhoda,tvojega,

jim pripenja tančico trpke grenkobe.
Ostajajo brazde boleče ostrine,
raze globoke kot škraplje kraške divjine,
praznine opustošenega, ranjenega srca.

Milost nebeška, daj spusti se k meni,

odreši me objema peklenskih jezikov.